AnimotMUZIK je ekološki, čezvrstni koncertni cikel, zasnovan kot raziskovalno-umetniška platforma za medvrstno glasbeno improvizacijo med človekom in več-kot-človeškimi živalskimi vrstami. Projekt izhaja iz kritike antropocentričnih produkcijskih in percepcijskih modelov, v katerih je naravno okolje reducirano na ozadje ali vir, ter predlaga premik k relacijskemu razumevanju prostora kot aktivnega zvočnega akterja. V ospredje postavlja etiko poslušanja in odgovornost do večvrstnih ekosistemov, v katerih človeška prisotnost ne nastopa kot dominanten organizator dogodka, temveč kot situirana komponenta širše zvočne konfiguracije.

Koncertni cikel otvorimo v nedeljo, 3. maja 2026, ob Mednarodnem dnevu poslušanja zore in ga zaključimo v soboto, 20. junija, ob Poletni muzejski noči.

Partnerji so: Botanični vrt Univerze v Mariboru, Arboretum Volčji Potok, Galerija Božidar Jakac, Turizem Bohinj.

petek, 22. maj 2026 ob 19:30, Arboretum Volčji Potok

ptice, Jure Boršič, Vita Kobal, Kristijan Krajnčan, Allja Petric, Tea Vidmar, Brane Zorman
Alenka Bradač: uvoden ornitoliški sprehod
Koncert, ki v Arboretumu poteka že tretje leto zapored, bo letos zazvenel v razširjeni izvedbi šestih umetnikov in mnogih več-kot-človeških ustvarjalcev.

Več info: https://www.cona.si/animotmuzik/2026/

Teoretski okvir AnimotMUZIK se naslanja na zvočno ekologijo in zoomuzikologijo: prvi pristop obravnava zvočno krajino kot dinamičen sistem odnosov med organizmi, tehnologijami in krajem, drugi pa analizira glasbene in komunikacijske strukture v vokalizacijah nečloveških živali. Zvočna krajina je v tem kontekstu razumljena kot večplastna, časovno spremenljiva kompozicija, v kateri se prepletajo biofonija, geofonija in antropofonija. Namesto estetske idealizacije narave projekt razvija metodologijo pozornega poslušanja, ki omogoča zaznavo mikrodogodkov, ritmičnih vzorcev, frekvenčnih gostot in prostorskih razmerij, ki oblikujejo specifično zvočnost posamezne lokacije.

AnimotMUZIK vzpostavlja koncert kot situacijski dogodek: enkratno, lokacijsko specifično konfiguracijo, ki je ni mogoče ponoviti v identični obliki. Nehierarhična polifonija, ki pri tem nastaja, ni zgolj estetska strategija, temveč tudi model sobivanja: predlog, kako v času antropocena misliti in prakticirati odnose med vrstami prek poslušanja, odzivnosti in zadržanosti. Publika je v takšnem formatu povabljena v aktivno recepcijo, kjer se poslušanje razume kot proces, ki razpira zaznavo naravnega okolja iz “zelene kulise” v soustvarjalni prostor, v katerem se umetniški dogodek dogaja z ekosistemom in ne nad njim.